Aktualne objave

Delujemo na vseh klasičnih pravnih področjih

SPREMEMBE NA PODROČJU DEDNEGA PRAVA?

12.05.2021

 


V skladu z zakonom o dedovanju imajo določeni dediči pravico do t.i. nujnega deleža. To je del zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati. Otroci in zakonec zapustnika, ki najpogosteje nastopajo kot nujni dediči, imajo pravico do polovice tega, kar bi jim šlo v primeru zakonitega dedovanja. Če po zapustniku dedujeta dva otroka (nima pa preživelega zakonca) in bi pri zakonitem dedovanju vsakemu pripadla polovica zapuščine, tedaj znaša nujni delež eno četrtino zapuščine. Če je v takem položaju zapustnik celotno premoženje namenil enemu otroku (z oporoko, darili, itd.), lahko drugi po smrti uveljavlja, da mu pripada nujni delež v višini četrtine obračunske vrednosti zapuščine. 

Pravica do nujnega deleža je odraz socialne vezanosti lastnine in predstavlja omejitev svobodnega razpolaganja zapustnika z njegovim premoženjem. Premoženje v zapuščini je zapustnikovo premoženje, zapustnik ga je pridobil in načeloma ima pravico, da s svojim premoženja razpolaga tako kot sam meni, da je prav. Zakon o dedovanju (ZD) v to svobodo posega in zapustnika omejuje tako, da mora določen del zapuščine obvezno (nujno) nameniti določenim dedičem. Obstajajo sicer izjeme (dediča lahko npr. razdedini), vendar se v praksi nujnemu deležu najpogosteje stranke skušajo izogniti z odplačnimi pogodbami, ki se sklenejo pred smrtjo in s katerimi se "izmakne" premoženje iz zapuščine. Pogosto ravno ti posli (sklenitev pogodbe o preužitku ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju pred smrtjo) vodijo v spore po smrti zapustnika. Dedič, ki meni, da je bil prikrajšan, skuša v pravdi to prikrajšanje odpraviti. 

V takih okoliščinah je tudi nastal spor, ki ga je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi II Ips 92/2020. Tožnik je v pravdi zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenila njegov oče in njegova soproga tik pred očetovo smrtjo (12 dni pred smrtjo). Sporna pogodba naj bi prikrivala darilno pogodbo in ker naj bi bil s tem bil prikrajšan tožnikov nujni delež, je tožnik zahteval vrnitev dela premoženja v zapuščino. 

V tej zadevi po moji presoji ni toliko bistvena odločitev Vrhovnega sodišča, ki je za razliko od nižjih sodišč menilo, da je bilo ob sklenitvi pogodbe (glede na to, da je bil oče resnično tik pred smrtjo) podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo zakonca (zakonska partnerica je prejela več nepremičnin in dve osebni vozili) in prevzeto obveznostjo (preživaljanja do smrti, ki je nastopila čez 12 dni). Bolj se mi zdita pomembni ločeni mnenji, ki sta ju napisala vrhovna sodnica dr. Mateja Končina Peternel in vrhovni sodnik Jan Zobec. 

Vrhovna sodnica dr. Mateja Končnina Peternel je v ločenem mnenju zapisala, da je glasovala za odločitev, da bi Vrhovno sodišče na Ustavno sodišče predložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZD v delu, v katerem ureja nujni delež. Izpostavila je, da je zakonodajalec "z določitvijo preširokega kroga nujnih dedičev, določitvijo fiksnega deleža, zlasti pa s tem, da pravice do nujnega deleža ne veže na eksistenčno ogroženost (25. in 26. člen ZD) prekomerno posegel v ustavno pravico do zasebne lastnine in svobodo do oporočnega in pogodbenega razpolaganja zapustnika". Vrhovni sodnik Jan Zobec je v ločenem mnenju, kjer je sicer pojasnil, zakaj v tej zadevi po njegovem mnenju niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev zahteve na Ustavno sodišče, prav tako zapisal, da je "slovenska ureditev nujnega dedovanja [...] zelo verjetno res protiustavna", saj "prekomerno posega v zapustnikovo svobodo razpolaganja s premoženjem", zato bi v ustavnosodni presoji "verjetno klonila že pri testu legitimnosti".

Ti sporočili sta po mojem mnenju izjemno pomembni za prakso. Tudi sam delim mnenje, da je ureditev nujnega dedovanja, po kateri določenim dedičem avtomatično pripada delež na premoženju zapustnika, ustavnopravno vprašljiva. Če je namen ureditve v tem, da zakon s korektivom nujnega dedovanja zagotovi možnost preživetja potomcev (in preživelega zakonca), potem bi zakonodajalec pravico do nujnega deleža moral vezati na ekonomsko-socialno stanje dediča. Povedano drugače, le če bi nujni dedič del premoženja zapustnika res potreboval in bi bil zaradi prikrajšanja nujnega deleža ogrožen, bi mu pravica do deleža premoženja zapusnika pripadala. Če pa je po drugi strani nujni dedič preskrbljen, potem zagotovo cilj nujnega deleža ni v tem, da zagotovi preživetje potomca (ali zakonca), temveč gre zgolj za omejevanje svobode zapustnika oziroma paternalistično vsiljevanje stališča, da mora vsak zapustnik vsaj približno enako obravnavati svoje dediče (predvsem potomce). 

V praksi kot rečeno obstaja množica načinov, s katerimi se lahko zapustnik izogne nujnemu deležu, najpogosteje pa so uporabljene pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku. Ker se tu pogosto v spore vmešajo tudi očitki manipulacije s starejšimi osebami in očitki glede sposobnosti razumevanja ob sklepanju pogodbe, je težko oceniti, ali bi drugačna ureditev nujnega dedovanja nujno privedla do zmanjšanja števila tovrstnih sporov v načetih družinskih odnosih. Zagotovo pa bi vsaj ob današnjemu pojmovanju pravice do svobodnega razpolaganja drugačna zakonska ureditev priznala večjo težo zapustnikovi pravici, da se sam odloča, kaj bo storil s premoženjem, ki je navsezadnje (kar se pogosto po smrti pozabi) njegovo premoženje. 

V vsakem primeru ti ločeni mnenji opogumljata stranke za uveljavljanje dodatnega (novega) ugovora v pravdah in zapuščinskih postopkih, kajti posredujeta jasno sporočilo, da je mogoče ob ustrezni argumentaciji sodišče prepričati, da je sicer z zakonom priznana pravica do nujnega deleža, morda tudi v nasprotju z Ustavo.

Povezava na odločbo: https://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/2015081111444928/

odv. mag. Aleš Velkaverh


Vse objave
05 63 09 222